PoezijaJePonovoUModi

O poeziji  Zorice Tijanić 

Franjo Frančič, književnik

Ob prvih prevodih poezije Zorice Tijanić, zrele, uveljavljene srbske pesnice, so se mi velikokrat v misli vpletali verzi slovenske pesnice in pisateljice Berte Bojetu, iz zbirk Žabon in Prizori iz hiše Karlestin. Ne da bi poskušal enačiti in vleči vzporednice, vendar je podobnost vsebinska in slogovna, osupljiva.

Njene pesmi so raznolike po tematiki, slogu in ritmu, je melanholična, ko se vrača v bližnjo preteklost, pesmi so navidezno preproste in berljive, zajemajo iz spomina na svoje najbližje, dogodke ki so pustili sledove v njenem življenju.

Ta navidezna preprostost in berljivost se razblini v pesmih, ko ubesedi samoto človekovega bivanja.  Gre gre za pesmi – slike, v njih je čutiti glasbo, ki je neposredno omenjena. Kot bi opazoval album besed,  kot bi bil na razstavi impresionističnih slik, objet s tišino. Preskoki, raztrganost, a vendar zaključen krog in sporočilnost. Posamezni lirični pasusi, opisi narave, prehodi letnih časov, dneva in noči, so kot poteze čopiča na platnu.

Vmesni mozaik pesniškega izpovedovanja, so daljši melanholični verzi, verzi polni trpke samote, hrepenenja in valovanja čustev.

Tretji, najmočnejši izpovedno, erotični naboj v pesmih nagovarjanja moškega, ki preko ženske pisave, pa naj zveni še tako stereotipno, pokaže na globoko prepad, na nemoč premagati razdalje telesa med moškim in žensko. Pesmi so kot odprte rane, boleče, žarijo v svoji trpki bolečini.

Zorica Tijanić je pesnica, ki nas s poezijo knjige Objeta s tišino popelje v svet hrepenenja, iskanja, samotne želje ljubiti in biti ljubljen . Njen verz je prepoznaven, dišeč in ljubeč do tistih, ki se zmorejo potopiti vanj.

Franjo Frančič  marec 2015